ZvezdnaBeletrina_logo_barvni.png

I. letnik/2022

3D_letnik1_2022_v2.png
ZB_01Malo Princ_v1_web.jpg
ZB_01Malo Princ_v1_napis.png
01_princ.png
01_princ_avtor.png
ZB_avtorji.png

Francoski pisatelj Antoine de Saint-Exupéry je Malega princa prvič objavil leta 1943 v ZDA. Za zgodbo, ki jo je tudi sam ilustriral, ga je navdihnila mejna izkušnja, ko je 29. decembra leta 1935 zaradi letalske okvare zasilno pristal v egiptovski puščavi. Po petih dneh žeje in izčrpanosti ga je rešila nomadska karavana. Iz prividov, ki jih je doživljal, je zasnoval nepozabno delo o čudežnem Malem princu z drugega planeta, ki obišče letalca v puščavi in mu pokaže pot do bistva, nevidnega očem, a dostopnega srcu. Modrosti deškega princa si boste za vedno ponavljali tudi mladi bralci in bralke, še kot odrasli, saj avtor knjige ni zaman hudomušno posvetil odraslim. Ti zaradi obsedenosti z resnimi stvarmi postanejo nestrpni in nesposobni razumeti že enostavno otroško risbo. Zato bodite potrpežljivi z odraslimi, tako kot zvezdni junak Mali princ, ki jim venomer kaj razlaga, že desetletja, v neštetih ponatisih, v več kot stopetdesetih jezikih po vsem svetu.

ZB_Malo Princ_v0_mockup_skica_small.png
01_princ.png
prevajalci_itd.png

Prevajalec

Jaroslav Skrušný (rojen 1947) je končal študij primerjalne književnosti in francoščine na FF Univerze v Ljubljani. Pol aktivne delovne dobe je preživel kot urednik založbe Partizanska knjiga, drugo polovico je opravljal odgovorna uredniška dela na Televiziji Slovenija. Ob tem je – za svojo dušo – ves čas prevajal leposlovna, predvsem romanopisna dela iz francoskega in češkega jezika. Sprva se je posvečal moderni prozi prve polovice dvajsetega stoletja (Bataille, Sartre, Malraux, Camus), v zadnjem času najbolj uživa v žlahtnih klasikih devetnajstega stoletja (Stendhal, Balzac, Zola). Od sodobnih čeških romanopiscev je največ prevajal Milana Kundero, ki mu je iz češke materinščine sledil v posvojeno francoščino. Za svoje prevajalsko delo je prejel slovensko Sovretovo nagrado in francoski red viteza umetnosti in leposlovja.
 

Antoine de Saint-Exupéry (1900–1944) je bil pisatelj, pa tudi izumitelj, ljubiteljski iluzionist, filozof in ilustrator, predvsem pa navdušen letalec. Pri dvanajstih letih se je prvič peljal z letalom, pozneje je opustil študij pomorstva in se kljub nasprotovanju družine odločil za letalstvo. Izkušnja civilnega in bojnega pilota je zaznamovala tudi njegovo pisanje. Napisal je nekaj uspešnih novel, denimo Letalec (1926), Nočni let (1931) in Veter, pesek in zvezde (1939), v katerih se je vedno spraševal o možnostih za solidarnost in bratstvo vseh ljudi, ne glede na razlike. Najbolj je zaslovel z otroško novelo Mali princ, ki nosi univerzalno sporočilo. Umrl je na izvidniškem letu za premiki nemških čet 31. julija 1944, ko ga je nemško bojno letalo sestrelilo nad morjem. 

»Mali princ je ena najbolj branih knjig na svetu. Prevedena je v tristo jezikov in narečij.« 
− Deutsche Welle

sticker_1.png

Ilustracije: Antoine de Saint-Exupéry
Strani: 104  |  Cena: 21,00 €
Barvni tisk, trda vezava, ščitni ovitek
ISBN: 978-961-284-910-8

prevajalci_itd2.png

Avtorica spremne besede
Suzana Tratnik je pisateljica, prevajalka in publicistka. Med drugim je objavila sedem kratkoproznih zbirk, šest romanov (Ime mi je Damjan, Tretji svet, Tombola ali življenje!, Norhavs na vrhu hriba, Pontonski most in Ava), otroško slikanico Zafuškana Ganca, monodramo Ime mi je Damjan, radijsko igro Lep dan še naprej, dve strokovni deli o lezbičnem gibanju v Sloveniji in o lezbični literaturi. Prejela je nagrado Prešernovega sklada za literaturo, nagrado Novo mesto short za kratko prozo in desetnico za najboljši mladinski roman. Njene knjige in kratke zgodbe so prevedene v trideset jezikov.

V čevlje Malega princa lahko stopiš tukaj.

Didaktično gradivo:

 
ZB_Ostrzek_ilustracija_web.jpg
02_ostrzek.png
02_ostrzek_avtor.png
ZB_avtorji2.png
ZB_02Ostrzek_vinjeta_naslov_color.png

Ostržek je brez dvoma najslavnejši lažnivi fant na svetu. Pravzaprav ne fant, ampak lutka, ki se mora, če želi postati pravi fantek, naučiti ne le tega, da ima laž kratke noge – in v njegovem primeru dolg nos –, ampak tudi to, da pravi fantje ne cepetajo in ne kričijo: »Hočem, hočem, hočem vse in hočem zdaj.« Pripoved o Ostržkovih dogodivščinah je v zadnjih 150 letih obkrožila svet in je enako mikavna, kot je bila ob svojem nastanku. Njegova zgodba še ni končana. Kot pravljice, ki so si jih ljudje pripovedovali še in še in jih ob vsaki priložnosti malo spreminjali, so tudi Ostržka želeli »pripovedovati« znova in znova. Filmski režiserji z vsega sveta so snemali filme. Prvega v Italiji že leta 1911, naslednjega v tedanji Sovjetski zvezi leta 1939, takoj za tem pa še najbolj znanega Pinocchia – v studiih Walta Disneyja. Med letoma 1911 in 2021 je tako nastalo 31 filmov, televizijskih filmov, risank in risanih nadaljevank.

3D_Collodi_Ostrzek_v3_small.png
02_ostrzek.png
prevajalci_itd3_ostrzek.png

Prevajalka

Dušanka Zabukovec je rojena Ljubljančanka. Odraščala in šolala se je v Ljubljani, diplomirala in magistrirala na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, se izpopolnjevala v ZDA in Veliki Britaniji. Dolgoletna prevajalka in vodja službe za prevajanje in lektoriranje na TV Slovenija. Prevedla je blizu 200 leposlovnih in poljudnoznanstvenih knjig, in sicer iz angleščine, francoščine, italijanščine, hrvaščine in srbščine. Za prevod mladinskega romana Kolo na šolski strehi Meinderta de Jonga je prejela Andersenovo priznanje, za filmske prevode – bilo jih je več kot 2000 – pa nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo. Ne glede na zajeten prevajalski opus jo otroci najbolj poznajo po sinhronizacijah risank o malih modrih smrkcih, ki so medtem postali del splošnega besednjaka.

Carlo Collodi pravzaprav ni pravo pisateljevo ime. Za njim se je skril gospod Lorenzini, mož, ki ni bil prepričan, ali sploh zna pisati za otroke. Najprej je poskusil s pripovedovanjem pravljic, za katere je vedel, da jih imajo francoski otroci radi. Zbral in prevedel je torej francoske pravljice. In tako so lahko po njegovi zaslugi tudi italijanski otroci spoznali Rdečo kapico, Trnuljčico, Pepelko ... Pet let kasneje pa je začel pisati Ostržka. Najprej previdno, saj ni vedel, ali bo šlo, nato pa, opogumljen z odličnim odzivom otrok in njihovih staršev, vse pogumneje. In nastala je pripoved, ki je pred vami. Otroci so bili navdušeni, o lutki z imenom Ostržek so hoteli še hbrati. Collodi se je opogumil in celotno pripoved o Ostržku izdal še v knjigi. In tudi ta je doživela velikanski uspeh. Če bi Collodi živel danes – in ne v predprejšnjem stoletju – bi zagotovo napisal nadaljevanje Ostržka. 

»Odličen izbor za 
vse male in velike 
‘Ostržke’.«
 
− Bukla

sticker_2_ostrzek.png

Ilustracije: Beppe Porcheddu
Strani: 232  |  Cena: 27,00 €
Barvni tisk, trda vezava, ščitni ovitek
ISBN: 978-961-284-911-5

Avtorica spremne besede
Metka Kordigel Aberšek
je profesorica za didaktiko slovenskega jezika in književnosti na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Bodoče učiteljice in učitelje razrednega pouka poučuje, kako otroke opismeniti, kako jih naučiti pravilno in uspešno uporabljati slovenski jezik in – s posebno naklonjenostjo – kako otrokom približati književnost in kako v njih prebuditi željo po branju, ki ne bo ugasnila.  Verjetno njeno najpomembnejše delo je debela knjiga Didaktika mladinske književnosti, kamor je zapisala večino tistega, za kar meni, da bi morali znati učitelji, da bodo lahko iz otrok naredili navdušene bralce.
Sama pa je najbolj ponosna na igrive naloge ob besedilih v njenih berilih za razredno stopnjo in na didaktične instrumentarije v sodobnih izdajah slovenskih ljudskih pravljic, Andersenovih pravljic, Grimmovih pravljic in – seveda – Collodijevega Ostržka

Nadeni si klobuk in se odzovi na zgodbo tukaj.

Didaktično gradivo:

 
ZB_Alica_v_cudezni dezali_v2.jpg
03_alica.png
03_alica_avtor.png
ZB_avtorji3.png
ZB_Alica_v_cudezni dezali_v1_napis.png

Alica v čudežni deželi je izšla že leta 1865, a je še danes ena najbolj ponatiskovanih in prevajanih knjig, prirejajo pa jo tudi za gledališče in film ter preoblikujejo v stripe in računalniške igre. Zamisel zanjo je nastala, ko je mladi profesor Dodgson med čolnarjenjem kratkočasil tri deklice z zgodbicami o mali Alici, kako je za belim zajcem stekla v jazbino in se znašla v čudežni deželi, kjer nihče ne ve, kje je konec zmede in začetek smiselnega, kjer čas beži in se ustavlja, kjer se prostor širi in krči, kako je srečevala nadvse nenavadna bitja in kako se je naposled znašla na sodišču igralnih kart. V svojo pripoved je Dodgson vpletal parodije na obvezne šolske poučne verze ter drobce resničnih doživetij in pogovorov, ki jih je imela druščina na svojem potepu. Pri tem se je neugnano poigraval z jezikom, oblikami in pomeni besed ter jezikovnimi zvrstmi.

Charles Lutwidge Dodgson (1832–1898) je bil profesor matematike na oksfordskem kolegiju Christ Church. S pravim imenom je podpisal matematične priročnike in razprave iz logike. Imel je še celo vrsto konjičkov in Angleži ga štejejo za enega najimenitnejših portretnih fotografov viktorijanske dobe. Pod psevdonimom Lewis Carroll  pa je v svet pošiljal svoja literarna dela in med njimi tudi dve knjigi o Alici, ki sta dosegli svetovno slavo. Njegova večplastna osebnost ostaja prav tako kakor njegova ustvarjalnost uganka vse do danes. Morda je svoj lov za njegovo podobo najbolje strnila pisateljica Virginia Woolf: »Mislimo že, da smo ujeli Lewisa Carrolla; pa pogledamo in zagledamo oksfordskega duhovnika. Pomislimo, da smo ujeli častitega L. C. Dodgsona - spet pogledamo in zagledamo vilinjega škrata.«

3D_Carroll_Alica_V_Cudezni_dezeli_v3_small.png
03_alica.png
prevajalci_itd3_alica2.png

Prevajalec

Milan Dekleva (1946) je pesnik, pripovednik, dramatik, publicist, skladatelj, glasbenik in prevajalec z izjemnim opusom. Umetnost mu je bila položena že v zibelko, saj je bila del njegovega družinskega življenja, kar ostaja še danes. Napisal je 25 pesniških zbirk, osem romanov, številne eseje, dramska besedila in skladbe. Njegov pesniški prvenec Mushi mushi velja za prvo zbirko haiku poezije pri nas in v letošnjem letu praznuje pol stoletja. Piše tudi lutkovne in radijske igre, pesmi in muzikale za otroke. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, leta 2005 je bil Prešernov nagrajenec za življenjsko delo na področju literarne umetnosti, med drugim je prejel nagrado Prešernovega sklada ter Jenkovo, Rožančevo, Veronikino nagrado in kresnika.

»To je zgodba, ki ni nikoli dolgočasna, preseneča in se stopnjuje vse do konca.« − Actualidad literatura

sticker_3_alice.png


Ilustracije: John Tenniel
Strani: 134  |  Cena: 23,00 €
Barvni tisk, trda vezava, ščitni ovitek
ISBN: 978-961-284-912-2

prevajalci_itd3_alica.png

Avtor spremne besede
Miha Mohor, rojen leta 1945 v Kranju, je slovenist. Med prvimi v Sloveniji je v pouk slovenščine vnašal metode delavnic ustvarjalnega pisanja ter jih prilagajal ciljem osnovne šole in gimnazije. Bil je mentor šolskih literarnih listov, urejal revije in dolga leta sodeloval v odborih literarnih revij. Vključen je bil v temeljito prenovo osnovnošolskega učnega načrta za pouk književnosti ter pripravo načrtov za pouk izbirnih predmetov bralni klub, gledališki klub in šolsko novinarstvo. Je dolgoletni član odbora Bralne značke Slovenije. Otroke spodbuja k branju s poljudnoznanstvenimi članki o literaturi, pripravlja komentirane izdaje knjig in piše spremne besede o avtorjih in njihovih delih. Je soavtor številnih osnovnošolskih beril, učbenikov in priročnikov.
Mohorjevo ožje strokovno področje je literatura nonsensa in njen osrednji avtor Lewis Carroll. Poljudne in interpretativne članke je objavljal doma, v Angliji in Združenih državah.

 

Nadeni si klobuk in se odzovi na zgodbo tukaj.

Didaktično gradivo:

 
ZB_Butalci_v1_web.jpg
04_butalci.png
04_butalci_avtor.png
ZB_avtorji4.png
ZB_Butalci_v1_napis1.png

Butalci so zbirka humornih zgodb, ki so sprva izhajale revijalno, nato jih je Milčinski pripovedoval po ljubljanskem radiu, kot knjiga pa so izšli po njegovi smrti, posthumno. Na gramofonskih ploščah jih je pripovedoval tudi njegov sin, Fran Milčinski - Ježek.  Butalci živijo na vasi v kočah, nekateri tudi v graščinah. So kmetje, obdelujejo zemljo, redijo živali. Imajo župana in občinsko hišo, gasilce, cerkvico, ki je tudi gasilski dom, policaja in razbojnika, imajo skratka vse, kar ima skoraj vsak slovenski kraj. Le rekdokdaj se pritožujejo ali čemu nasprotujejo. So zavistni in tekmovalni: če imajo njihovi sosedje to, česar sami nimajo, jih hočejo preseči. Najpomembnejšo vlogo v butalski družbi imajo možje, ki celo rojevajo. Hočejo biti samooskrbni in delovati v dobrobit vseh Butalcev. Zgodbe odlikuje množica prigod, iznajdljivosti in narobesveta, v katerega Butalci popolnoma verjamejo – verjamejo, da je na primer sol res zrasla, da ima zaradi zaklanega ježa korist vsa vas, da se bo iz buče izvalila kobila itd. Delujejo po načelu Vsi smo Butale. Do tujcev so prijazni, le Turkov nočejo. V Butalcih se vzpostavlja nonsens ali narobesvet. Imajo svojo logiko, preneseni pomen razumejo dobesedno in vse naredijo tako, da so zmeraj zadovoljni. Imenitni so v svoji iznajdljivosti in svojem razmišljanju. 

»Butalci bi morali soditi v antologijo slovenske, pa tudi svetovne književnosti.« − M. M. Blažić 

Pisatelj, dramatik in sodnik Fran Ksaver Milčinski se je rodil 3. decembra leta 1867 v Ložu na Notranjskem. Na isti dan se je mnogo prej rodil pesnik France Prešeren. Oba poleg rojstva in še imena družita tudi mesto in smer študija – študirala sta pravo na Dunaju. Milčinski je svoje poklicno delo posvetil mladinskemu prestopništvu. Ukvarjal se je tudi z gledališčem in predvsem s pisateljevanjem. Sprva je svoje literarne prispevke tudi ilustriral. Danes je takšna avtorica Lila Prap, mednarodno priznana in znana slovenska pisateljica in ilustratorka, ali pa zelo priljubljen ameriški ilustrator in pisatelj Dav Pilkey oziroma njegovi Pasji možje. Milčinski je ustvarjal pod psevdonimi, zelo znan je njegov psevdonim Fridolin Žolna. Milčinski je avtor številnih humorističnih besedil in umetnih pravljic. Ustvarjal je v času slovenskega realizma in moderne, a je bil najprej in predvsem humorist. Obenem pa je Milčinski tudi avtor dramskih besedil. Rad je ustvarjal in s pisanjem se je ukvarjal po službi. Zanj je bilo literarno ustvarjanje nekaj živega. Bil je samosvoj in samostojen avtor, ki ni pisal za denar. Fran Milčinski se je v svojem življenju torej ukvarjal s pravom, pisateljevanjem, gledališčem in pripovedovanjem zgodb za ljubljanski radio. Njegovo humorno pero priča o tem, da je vseskozi opazoval družbo in ljudi v njej. Družbi je s tem nastavljal ogledalo in zagotovo se v marsikateri zgodbi zrcali tudi podoba današnjega časa. Milčinski je umrl 24. oktobra 1932 v Ljubljani. 

ZB_Butalci_Mockup_skica_v1_small.png
04_butalci.png
sticker_4_butalci.png


Ilustracije: France Podrekar
Strani: 120  |  Cena: 21,00 €
Barvni tisk, trda vezava, ščitni ovitek
ISBN: 978-961-284-913-9

 

prevajalci_itd_4.png

Avtorica spremne besede

 

Vollmaier Lubej je profesorica slovenščine in doktorica znanosti s področja literarnih ved. Že od otroštva, ko se je veliko igrala s punčkami, ki so bile njene učenke, je sanjala, da bo postala učiteljica. Še danes verjame, da je to zelo lep poklic, ki ga opravlja z veliko odgovornostjo in veseljem. Poučevanje jo je poneslo izven Slovenije, najprej na Poljsko, kasneje pa tudi v Ukrajino, v Avstrijo, na Madžarsko in nazadnje v Bosno in Hercegovino. Rada bere, prevaja romane iz ukrajinščine ter piše eseje. 

Butalski spomin lahko odigraš 

tukaj.

Didaktično gradivo:

 
ZB_Pridi_moj_mili_Ariel_v1.jpg
05_ariel.png
05_ariel_avtorica.png
ZB_avtorji5.png
ZB_Pridi_moj_mili_Ariel_v1_napis.png

Pridi, mili moj Ariel Mire Mihelič  je eno pomembnejših mladinskih besedil povojnega časa. Marinka je deklica, ki nima mame. Mama je odšla in jo zapustila. Sama pride z vlakom v Zabukovje. Teta je pozabila obvestiti babico in dedka, zato ji pomaga delavec na železniški postaji. Z lojtrnikom se odpelje do starih staršev. Od ostalih otrok v vasi se razlikuje pravzaprav v vsem, je trmasta, kljubovalna in rada je jezika. Desetletna Marinka raje plava, kot pa sedi doma in veze. Raje se druži z dečki kot z deklicami. 
Z Marinko je v svet slovenske literature vstopil William Shakespeare, z njo spoznamo Ariela, Kalibana in kneza Prospera. Ali je Marinki uspelo v vlogi režiserke? 
Mira Mihelič je v zgodbi izvrstno prepletla svet resničnosti in svet domišljije. Pripoved je namenjena mladim, ki bodo verjetno uživali v vragolijah Marinke in njenih prijateljev, se spraševali, kako lahko nekdo zapusti tako prikupno deklico, in kdaj pa kdaj tudi zajokali. V avtobiografskih elementih pripovedi pa bodo uživali tudi odrasli. 

»Pridi, mili moj Ariel je eno najpomembnejših del povojne mladinske proze. Miheličeva je znala v njem izvrstno povezati dva svetova: svet resničnosti in svet fantazije.« − iz spremne besede 

Mira Mihelič (1912–1985) se je rodila v premožni meščanski družini, očetu podjetniku in mami operni pevki.  Iz Splita se je najprej preselila v Zagreb, nato pa v Trbovlje. Dvakrat se je poročila in imela pet otrok. Med drugo svetovno vojno je sodelovala z OF in bila dvakrat zaprta. 
Pisala je romane, drame, komedije, novele, zgodbe za otroke in mladino ter prevajala. Poleg tega je bila knjižna urednica in  predsednica Društva slovenskih pisateljev ter predsednica Slovenskega centra Pen, tako da se je uveljavila tudi v mednarodnih krogih. 
V svojih delih je govorila predvsem o meščanski družini in ženskah. Med pomembnejšimi romani sta Plamen ali dim (ima tri dele) in zgodovinska romana Tujec v Emoni in Cesta dveh cesarjev. Med mladimi pa je še vedno priljubljena pripoved Pridi, mili moj Ariel. Za mlade je napisala še Štiri letne čase, Peter iz telefona in Puhek v Benetkah. Skupna značilnost vseh del za mlade je, da lahko v njih najdemo avtobiografske elemente.  Leta 1965 je prejela Župančičevo nagrado. Prešernovo nagrado je prejela kar dvakrat: za dramo Ogenj in pepel leta 1950 in leta 1983 za življenjsko delo.  V Ljubljani je po njej poimenovana ena ulica v Fužinah, na Aškerčevi cesti je na hiši, kjer je živela, spominska plošča, spomenik pa lahko najdemu tudi na vrtu Društva slovenskih pisateljev. Mira Mihelič je umrla leta 1985 v Ljubljani. 

ZB_Pridi_moj_mili_Ariel_v1_mockup_small.png
05_ariel.png
sticker_5_ARIEL.png
prevajalci_itd_ARIEL.png

Ilustracije: Damijan Stepančič
Strani: 140  |  Cena: 24,00 €
Barvni tisk, trda vezava, ščitni ovitek
ISBN: 978-961-284-914-6

Avtorica spremne besede

 

Nina Bradić je učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Spodnja Šiška, poučuje pa tudi slovenščino kot drugi/tuj jezik. Že 14 let je članica državne komisije za Cankarjevo tekmovanje. Trenutno večino časa preživi v družbi otrok od 6. do 9. razreda. Potujejo po svetu književnosti in spoznavajo jezikovne skrivnosti, hkrati pa jo popeljejo v svet interneta. Rada bere, potuje in spoznava nove kulture. 

Vstopi v Sobo pobega in spoznaj avtoričino zgodbo tukaj.

Didaktično gradivo:

 
beletrina-logo.png
delo-logo.png