II. letnik/2023
6. P. L. Travers: Mary Poppins
7. Jules Verne: Dvajset tisoč milj pod morjem
8. Michael Ende: Neskončna zgodba
9. Anton Ingolič: Gimnazijka
10. Josip Vandot: Kekec nad samotnim breznom
Ste morda videli film o Mary Poppins? Potem morate nujno prebrati knjigo, ki vam bo predstavila resnično, nekoliko jezikavo in nečimrno supervaruško!
Mary Poppins je vzhodni veter med otroke prinesel leta 1934. Od tedaj se generacije bralcev in bralk navdušujejo nad njeno skrivnostno pojavo, čudovito prazno torbo (iz katere lahko potegne vrsto nenavadnih pripomočkov in celo posteljo!), nepričakovanimi dogodivščinami, kakršne z njo doživljajo njeni varovanci, in nad izjemnimi sposobnostmi, ki bi jih mi poimenovali ‘čarovnije’, Mary Poppins pa bi le pihnila skozi nos in celo zanikala, da ste v njeni družbi pravkar srečali hudo neobičajne ljudi in živali.
Pisateljica Pamela Lyndon Travers
(1899–1996) se je rodila v Avstraliji kot Helen Lyndon Goff. Že kot otrok je imela bujno domišljijo, zanimala jo je mitologija, veliko je brala, pisala za šolski časopis in se zaljubila v gledališče. Tudi kruh si je začela služiti kot igralka in novinarka – takrat si je tudi spremenila ime: Pamela, ker je bilo to ime takrat priljubljeno; Travers, ker je bilo tako ime njenemu očetu. Preselila se je v Anglijo in tam ustvarila najbolj znano varuško vseh časov, ki je pisateljico naredila svetovno znano – tako zelo, da se je Disney odločil narediti film o Mary Poppins. Pamela s filmom ni bila najbolj zadovoljna, ker … Preberite knjigo in boste razumeli!
»Pri Mary Poppins njeni mladi varovanci nikoli ne vedo, kje se resnični svet zliva v namišljenega. Tudi bralec ne more ločiti teh dveh svetov, in to je ena od značilnosti dobre fantazije.« − New York Times
Ilustracije: Mary Sheppard
Strani: 184 | Cena: 24,00 €
Barvni tisk, trda vezava, ščitni ovitek
ISBN: 978-961-284-980-1
Prevajalka
Tina Mahkota je prevajalka iz angleščine in nemščine, študirala je angleški jezik in primerjalno književnost na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je bila tudi zaposlena. Od leta 2003 je samostojna prevajalka. Poleg dramatike in sodobnih proznih del najraje prevaja za otroke in mladino. Za prevod Barjanskega otroka jo je Mednarodna zveza za mladinsko književnost leta 2016 vpisala na častni seznam. Je tudi prejemnica Sovretove nagrade (2013) za prevod Dublinčanov Jamesa Joycea. Leta 1974 je »za pisanje šolske kronike 3. b in za pridnost v šolskem letu« prejela nagrado – prevod Mary Poppins. Zelo se veseli, da bo lahko nekaj desetletij pozneje Mary Poppins prevedla na novo.
Avtorica spremne besede
Veronika Rot Gabrovec je polnokrvna Šiškarica, čeprav ne vedno stanujoča v Šiški. Že med študijem germanistike in anglistike se je začela klatiti po svetu – običajno brez dežnika, zato pa z nahrbtnikom, ki je v marsičem podoben imenitni torbi Mary Poppins. V njem nikoli ni manjkalo knjig, saj je vedno rada brala. Po nabiranju različnih delovnih izkušenj doma in po svetu je službo našla v šoli kot »anglarca«, kot se sama poimenuje. Danes dela na Filozofski fakulteti v Ljubljani, včasih prevede kakšno zanimivo knjigo in – če je to le mogoče – še vedno kdaj pa kdaj z oprtanim nahrbtnikom odide v svet.
Francoski pisatelj Jules Verne je leta 1867 na svetovni razstavi v Parizu med množico znanstvenih čudes videl francosko vojaško podmornico Plongeur (Potapljač), ki ga je navdahnila za nastanek klasičnega znanstvenofantastičnega romana o podmorskih pustolovščinah kapitana Nema. 20.000 milj oziroma 80.000 kilometrov ni globina, v katero bi se odpravili v podmornici Nautilus, marveč dolžina poti pod morji sveta v lovu na skrivnostnega morskega enoroga. Sodobni bralec z zanimanjem spremlja, kako je pisatelj predvideval razvoj in obliko podmorniške ter potapljaške opreme, a poglavitna privlačnost romana je napeta pustolovska zgodba, prežeta s humanizmom in zametki ekološke ozaveščenosti.
Jules Verne (1828–1905) velja za pionirja znanstvene fantastike. Čeprav so zgodbe o potovanjih v vesolje in druge nedostopne kraje obstajale že pred njim, se jih je on lotil z izrazito pozornostjo za podrobnosti in znanstveno natančnostjo. Njegova družina je sprva nasprotovala njegovim pisateljskim težnjam in oče mu je celo odvzel denarno pomoč za študij, tako da se je moral preživljati kot borzni mešetar. Pod mentorstvom Alexandra Dumasa starejšega in Victorja Hugoja je razvil svoj slog, ki ga je zapisal v literarno zgodovino. Njegovi junaki so letali v balonu, potovali v središče Zemlje, švigali na Luno in dirkali okoli sveta. Njegova dela so prelili v vrsto filmov, prvega je že leta 1902 posnel George Méliès.
Prevajalka
Prevajalka Jana Pavlič po poklicni šahovnici življenja kot skakač skače med gledališkimi dramaturgijami, prevajanjem francoske literature in filozofije, pisanjem kritik, ocen esejev s področja gledališča, literature in umetnosti ter kuriranjem gledaliških festivalov. Obvezno šolanje z dodatnim programom učenja tujih jezikov in kolebanje med latinščino, nemščino, angleščino in francoščino. Potem Filozofska fakulteta v Ljubljani in spet kolebanje med muzikologijo, umetnostno zgodovino, filozofijo, ruščino, angleščino in francoščino. Edina stalnica in jasen cilj od malih nog: študij primerjalne književnosti in klavir, obvezna angleščina in, ‘noblesse oblige’, še bolj obvezna francoščina ter delo v gledališču – za vsako ceno – dramaturgija.
»Največja in najgloblja ljubezen pisatelja je bila ljubezen do morja, vsega, kar je plulo po njem, v njem ali pod njim.« − New Statement
Ilustracije: Alphonse de Neuville in Edouard Riou
Strani: 636| Cena: 29,00 €
Barvni tisk, trda vezava, ščitni ovitek
ISBN: 978-961-284-981-8
Avtor spremne besede
Boštjan Gorenc - Pižama.
»V mojem bralskem spominu ima knjiga Dvajset tisoč milj pod morjem prav poseben prostor, saj je bila ena od prvih daljših znanstvenofantastičnih pustolovščin, ki sem jih prebral, potem pa hlastno pogoltnil še druge Vernove knjige, ki sem jih našel v knjižnici. Obenem so se iz nje napajali trije avtorji, ki so pomembno vplivali na moje ustvarjanje. Prvi je Tomo Kočar, ki je v zafrkantskem metafikcijskem romanu Zmaji so … parodiral Nemovo podmornico, da je ta postala Naughtyloose. Drugi je eden najpomembnejših scenaristov risoromanov, Alan Moore, ki je kapitana Nema vključil v viktorijansko druščino Družbe pravih gospodov, tretji pa moj najljubši pisatelj, Britanec Robert Rankin, v čigar delu kapitan Nemo odigra vidno vlogo v steampunkovski distopiji Čarovnice iz Chiswicka.«
Bastijan je šolar, debelušen in neroden, sošolci se norčujejo iz njega, tudi učitelj telovadbe, ker se z rokami ne more dvigniti po vrvi. Ampak to ni najhujše. Najhujše je, da mu je umrla mama in da ima občutek, da ga oče komaj še opazi. Tisto, kar Bastijan zna in ima silno rad, je branje in izmišljanje zgodb. Gospodu Koreandru v antikvariatu ukrade knjigo z naslovom Neskončna zgodba in zbeži od doma na šolsko podstrešje. Znajde se v pripovedi o čudovitem cesarstvu Fantáziji, ki mu grozi uničenje. V zgodbi spremlja dečka Atreja in srečnega zmaja Fuhurja, ki iščeta človeškega otroka, da bi dal vladarici Fantázije novo ime in s tem rešil deželo. Najdeta ga, njega: Bastijan se čisto zares znajde v zgodbi, ki jo bere! Ampak zaplete se, ko bi se moral vrniti v svoj svet: vse manj ima spominov nanj, ne želi si nazaj – nazaj pa ga lahko pripelje samo zares resnična želja. Do konca ne vemo, slutimo pa, da mu bo uspelo, ker ima prijatelja, Atreja, in srečnega zmaja Fuhurja.
Prevajalec
Janez Gradišnik (1917–2009) je bil vnet, strog razpravljalec o jezikovnih vprašanjih. Na to temo je izdal publikacije Slovenščina za Slovence, Slovenščina za vsakogar, Še znamo slovensko, Naš jezik in druge. Gradišnik sodi med najpomembnejše posredovalce tujih jezikovnih kultur in književnosti v slovenski jezik. Tako je sestavil slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar. Predvsem pa se je uveljavil kot prevajalec, ki je prevedel vrsto zahtevnih klasikov. Med najboljše prevode, kar jih imamo, sodijo njegovi prevodi Joyceovega Uliksesa, Mannove Čarobne gore, Musilovega Moža brez posebnosti, romana Bulgakova Mojster in Margareta, prevodi Kafke, Hesseja, Galsworthyja in drugih, že leta 1950 tudi Hemingwayevega romana Komu zvoni. Leta 1987 je prejel Sovretovo nagrado za življenjsko delo, leta 1969 nagrado Prešernovega sklada in leta 2008 Prešernovo nagrado.
Michael Ende (1929–1995) je nemški pisatelj, ki je zaslovel z zgodbo za mladino Jim Knof in strojevodja Luka (1960), čeprav si je kot igralec in pisec dramskih besedil želel postati avtor za odrasle. Zanjo je dobil nemško nagrado za mladinsko književnost, ob hvali pa so se razvnele tudi kritike in pomisleki ob domišljiji polnih, fantastičnih zgodbah, ki naj otrokom ne bi predstavljale resničnega sveta. Tudi to je pripomoglo, da se je v začetku 70. let z ženo Ingeborg preselil v Italijo. Tam je nastal pravljični roman Momo (1973), v katerem deklica vrne ljudem ukradeni čas, kasneje pa še Neskončna zgodba (1979). Osnovna zamisel za zgodbo se je širila in razraščala in namesto eno leto je Ende fantastični roman pisal tri leta. Neskončno zgodbo se lahko bere in se o njej premišljuje na mnogo načinov. Tisto, kar ne uide, pa je vprašanje: kako ozdraviti svet, ki ga požirajo laži, želja po moči in mu vlada suhoparna otipljiva resničnost brez fantazije.
»Takojšnji skok v čarobno ...
Energično, inovativno in dojemljivo.«
− The Washington Post
Ilustracije: Roswitha Quadflieg
Strani: 520| Cena: 29,00 €
Barvni tisk, trda vezava, ščitni ovitek
ISBN: 978-961-284-982-5
Avtor spremne besede
Peter Svetina. Njegov rojstni datum si je lahko zapomniti, že če si zapomnite samo letnico njegovega rojstva: 19. 7. 1970. Niso pa to kakšni bistveni podatki. Pomembneje je, da z ženo Barbaro rad poseda in kramlja pa pije čaj. Pomembneje je, da ima sina Vida in hčerko Klaro, za katera je samo oče in nikakršen avtor otroške književnosti ali profesor, čeprav predava na univerzi. Pomembneje je, da se sprehaja s psičko Sintro in da je z njo vred moker kot cucek, če se med sprehodom ulije. Tako. Zdaj ga vsaj malo poznate, tega Petra. Kaj pravi Peter o sebi: študiral sem v Ljubljani in Pragi, doktoriral iz starejše slovenske književnosti; predavam slovensko in južnoslovanske literature na Univerzi v Celovcu; raziskujem mladinsko literaturo: vprašanja družbenega režima na literaturo, vprašanje dialoga/komunikacije v literaturi; nekajkrat so mojim knjigam za otroke in mladino dali večernico, nekajkrat priznanje zlata hruška in nagrado Kristine Brenk (oziroma izvirna slovenska slikanica), enkrat Levstikovo nagrado; leta 2020 sem se znašel med šestimi finalisti
Gimnazijka je mladinski roman, v katerem je Anton Ingolič želel izraziti svoj protest zoper brezdušnost šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske doraščajočih otrok, a tudi kritiko prečesto zgolj površinskega zanimanja naše družbe za mladino. Zgodba je postavljena v leto 1965, ko Jelka obiskuje tretji letnik ljubljanske gimnazije. Na sošolkini zabavi nehote zanosi, o nosečnosti noče govoriti in jo spretno prekriva. Ob koncu šolskega leta odide v Pariz k očetovim znancem, da bi izpopolnila svoje znanje francoščine. Družina jo zelo lepo sprejme, še posebej se Jelka naveže na služkinjo Franchon, ki ji stoji ob strani vse do poroda sina Francoisa. Ko se vrne domov, se sooča z mamo, ki prav nič ne skriva svojega razočaranja, očetom, ki jo toplo sprejme, ter z zapleti glede vpisa v četrti letnik, saj je bilo v tistem času nenavadno, da bi noseče dekle, ki je zdaj mamica, hodila v šolo. Roman je ob izidu razburil slovenske duhove, danes pa v Jelkini zgodbi mladi spoznavajo poglobljen svet mladostnikovega notranjega življenja v težavah, krepijo čustva, ki se kažejo tudi v predanem prijateljstvu.
Anton Ingolič (1907–1992) pisatelj, ki je skupaj s Miškom Kranjcem in Prežihovim Vorancem utiral pot socialnemu realizmu. Vedno je iskal nove, sveže snovi, gradivo je zbiral iz življenja, ki ga je pozorno opazoval, in pisal le o tem, kar je sam videl in doživel. Kot profesor slovenščine in francoščine, v Parizu je preživel eno šolsko leto na pariški Sorboni, je spoznaval svet mladih, njihove dileme in probleme. Otrokom se je najbolj priljubil s svojo povestjo Tajno društvo PGC, mladino pa je nagovoril s svojima romanoma Mladost na stopnicah (1962) in Gimnazijka (1967). Od junija 1941 pa do maja 1945 je kot izgnanec z družino živel v Srbiji. Po vojni je bil glavni urednik revije Nova obzorja, od leta 1976 tudi dopisni član SAZU, od leta 1981 redni član. Njegova dela so prevedena v štirinajst različnih jezikov.
»Vsa moja deška leta so pravzaprav napolnjevale zgodbe. In mnogo sem bral:
na peronu pred odhodom vlaka, v vlaku
in često, če sem bil sam, tudi na poti v Pragersko in s Pragerskega domov.« − Anton Ingolič
Ilustracije: Neža Šivec
Strani: 332 | Cena: 27,00 €
Barvni tisk, trda vezava, ščitni ovitek
ISBN: 978-961-284-983-2
Avtorica spremne
besede in jezikovne posodobitve
Anita Dernovšek je slovenistka, ki svojo ljubezen do zgodb deli med osnovnošolsko mladino, s katero se najraje pogovarja o prebranih zgodbah. Verjame, da jih lahko zvabi v pogovor s katerokoli knjigo, saj vedno išče stičišča, kjer se lahko srečajo sodobni mladi bralec, avtor in zgodba. Bralni dogodek ji pomeni več kot le pogovor o zgodbi, saj mlade spodbuja, da v njej spoznavajo ne le literarne junake, ampak sebe in življenje – kdor si postavlja vprašanja, išče odgovore in raziskuje svet. Je avtorica več didaktičnih gradiv, ki jih je pripravila ob ponatisu knjig za Cankarjevo tekmovanje. V svoje delo in ustvarjanje vključuje predvsem de Bonova orodja razmišljanja, obožuje se pokrivati z njegovimi šestimi klobuki in ustvarjati novo – kot npr. bralne kartice resnica ali izziv, butalski spomin idr.
Kekec nad samotnim breznom (1924) je Vandotova tretja pripoved o Kekcu, v njej se vedri, pogumni, zviti in dobri Kekec v še danes odmaknjeni očarljivi dolini Male Pišnice pod Vitrancem nad Kranjsko Goro meri z divjim Bedancem, ki živi v samotni gorski koči. Iz njegovih rok rešuje ubogo siroto Meno, svojo mater in zeliščarja Kosobrina. Bedanec pogubi Kosobrina, Bedanca pa pahne v prepad njegov lastni pes Volk. Kekec se vrne domov z Bedančevimi živalmi in Meno. Leta 1951 je bil po pripovedi posnet prvi slovenski celovečerni mladinski film z naslovom Kekec, tedaj še v črno-beli tehniki. Ognil se je smrtim iz Vandotove literarne predloge, prejel prestižno mednarodno nagrado in ponesel Kekčevo slavo širom sveta.
»Literarni junak Kekec šteje že dobrih sto let. Če mu je uspelo preživeti sto let, zakaj jih ne bi še nadaljnjih sto. Vsaki generaciji pa prinaša neko drugo sporočilo.«
− Miran Hladnik
Josipa Vandota najbolj jedrnato predstavijo kar verzi na njegovi rojstni hiši v Kranjski Gori:
Tukaj rodil se je Josip Vandot,
pisal je knjige za mladi rod.
Živ ohranili mu bodo spomin
Kekec in Mojca in Kosobrin.
Njegovo ime je vklesano tudi na spominski plošči pisateljskim žrtvam nacizma na sedežu Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani. Umrl je namreč kot izgnanec pri Slavonskem Brodu v letalskem bombardiranju železnice; ob izgonu je nemški okupator upokojenemu pisatelju požgal vse knjige. Nemci mu niso požgali knjižnice in ga izgnali zaradi kake komunistične dejavnosti, daleč od tega, ampak ker so se pač odločili izbrisati slovensko literaturo in kulturo z obličja sveta. Po družinski tradiciji je opravljal železničarsko službo, vendar je ni maral in se je predčasno upokojil, da se je lahko posvetil pisanju. In vendar je bila železnica posredno kriva za njegov žalostni konec.
Ilustracije: Miha Erič
Strani: 188 | Cena: 24,00 €
Barvni tisk, trda vezava, ščitni ovitek
ISBN: 978-961-284-984-96
Avtor spremne besede
Miran Hladnik na Filozofski fakulteti v Ljubljani predava slovensko književnost in uči strokovnega pisanja na spletu. Na Wikivir si v okviru študentskega projekta prizadeva postaviti celotno slovensko književnost, v seminarjih načrtuje in popravlja wikipedijska gesla o njej, Wikimedijini zbirki pa odstopa v javno last tisoče svojih fotografij osebnosti, krajev in kulturne dediščine. Strokovno srenjo povezuje kot moderator foruma Slovlit, svojemu kraju Dobrava pri Kropi se dobrika z obsežno lokalno zgodovino, upornim prednikom pa izkazuje spoštovanje z vpisovanjem 7000 slovenskih partizanskih spomenikov na spletni zemljevid Geopedijo. Za slavista vse to niso ravno običajni opravki, kakor tudi ni bilo običajno, da je tri leta preživel kot lektor ali raziskovalec na univerzah v ZDA in Nemčiji. Prehodil in presmučal je vse Kekčeve planinske poti nad Kranjsko Goro (Za Akom, pod Špikom, v Krnici, Mali Pišnici, na Vitrancu, Slemenu in v Tamarju) in o Kekcu mimogrede tudi kaj napisal.
